Ob 100. obletnici smrti največjega slovenskega pisatelja

IVAN CANKAR

Moje delo je knjiga ljubezni – odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo – Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje – kaj bi ti še dal? Ivan Cankar, Bela krizantema

Znani slovenski literarni zgodovinar Anton Slodnjak je leta 1950 zastavil Štefki Löffler štiriintrideset pismenih vprašanj o Ivanu Cankarju. Štefka (1887—1968) je bila najstarejša hči Cankarjeve dunajske gospodinje Albine Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Namesto Štefke je izoblikoval in zapisal odgovore njen brat Vili Löffler, in sicer kot skupno poročilo vseh treh, tedaj še živih otrok v družini. Takole so med drugim opisali zunanji videz Ivana Cankarja. »(…) Njegov smeh je bil često prisrčen, zvok njegovega glasu normalen, vendar močan in samozavesten. Cankar je moral biti visok nekako 170 cm, ker pa je bil suh in vitek, je bil videti višji. Bil je bledega obraza, ki je le redko zardel od sonca. Velike jasne oči z zelenkasto rjavo šarenico, ki so zrcalile vsako razpoloženje, so bile izrazite in odkritosrčne. Njegovi dolgi kostanjevi lasje, ki si jih je le nerad dal pristriči in so se navadno vili že na tilniku, so bili počesani nazaj, vendar so mu pogosto padali na čelo in jih je potem, uporabljajoč prste kot glavnik, pogladil nazaj. Ta kretnja se je ponavljala večkrat na dan. Imel je visoko, široko, inteligentno čelo in na nosnem korenu, kjer so se stikale močne obrvi, tako imenovano mislečevsko gubo. Raven, ne prevelik in ne preširok nos s tresočimi se nosnicami, lepo začrtana usta, ki so jih krasili močni, kostanjevo rjavi brki, katere je večkrat na dan vil s prsti, dobro ohranjeni, pravilno raščeni, močni zobje, s katerimi je, če je bil nervozen, včasih škripal ali se grizel v spodnjo ustnico, in močno poudarjena brada, vse to je dajalo njegovemu obrazu harmoničen izraz. Ušesa so bila velika, vendar dobro oblikovana in so imela neko posebnost. (…)«

Vili Löffler (1891—1958), Dunaj; Odgovori na vprašanja literarnega zgodovinarja Anton Slodnjaka o Cankarju

ŽIVLJENJE IN DELO

Ivan Cankar se je rodil 10. maja leta 1876 v hiši Na klancu (Vrhnika) 141 kot osmi od dvanajstih otrok v družini trškega krojača. V osnovno šolo je hodil na Vrhniki, šolanje je nadaljeval na ljubljanski realki. Med gimnazijskimi leti je navezal stike z Murnom, Kettejem in Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v reviji Vrtec in Ljubljanski zvon. Leta 1896 je začel na Dunaju študirati tehniko, a se je kmalu prepisal na slavistiko, a tudi ta študij opustil in deloval naprej kot svobodni pisatelj. Na Dunaju je spoznal moderno umetnost, se osebnostno razvil in spremenil svoj način pisanja. Leta 1902 je napisal svoje najobsežnejše pripovedno delo Na klancu. V času, ki ga je Cankar preživel na Dunaju, so med drugim nastala dela: Križ na gori, 1904; Hiša Marije Pomočnice, 1907; Martin Kačur, 1906; Hlapec Jernej in njegova pravica, 1907; Zgodbe iz doline šentflorjanske, 1908. V svojem zrelem obdobju od 1900 do 1909 je napisal skoraj vsa svoja daljša dela – povesti, romane in daljše novele ter obsežne dramske tekste: Za narodov blagor, Kralja na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapce … Po selitvi z Dunaja v Ljubljano se je z manjšimi prekinitvami naselil na Rožniku, kjer je živel med letoma 1910 in 1918, skoraj do smrti. V tem obdobju so v ospredju motivi posameznikovega notranjega življenja: vprašanje vesti, hrepenenje, spomini na mater, mladost, doživljanje živali, slutnje in vizije prihodnosti. Nastale so knjige črtic in kratkih pripovedi: še Moje življenje, Moja njiva in Podobe iz sanj. Ivan Cankar je delu posvetil življenje. In kaj ga je najbolj gnalo k pisanju? Bratrancu Izidorju Cankarju je takole povedal: »K delu me najbolj podžiga – jeza. Politične in literarne oslarije zapeljejo človeka k pisarjenju, da si srce ohladi. Za narodov blagor, Gospa Judit, Bela krizantema so nastale tako. Ko bi jeze ne bilo – Bog jo blagoslovi!« K pisanju ga je gnalo tudi iskanje resnice, ki je »posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja«. Socialist po čustvu in prepričanju je sovražil »rodoljubarstvo« in plehke fraze. Leta 1907 je na listi socialnodemokratske stranke kandidiral za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen. Kljub neuspehu se je še naprej politično udejstvoval, pisal razprave in imel predavanja. V predavanju Slovenci in Jugoslovani v Ljubljani leta 1913 se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, pri tem pa odločno nasprotoval kakršnemu koli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Zelo odmevno predavanje je imel tudi leta 1918 v Trstu z naslovom Očiščenje in pomlajenje. Oktobra 1918 je Cankar hudo padel po stopnicah na današnjem Kongresnem trgu 6, umrl je 11. decembra v istem letu. Ena od teorij alternativnih preučevalcev Cankarja pravi, da so ga po govoru na posvetu socialnodemokratske stranke napadli, ker je kritiziral povezovanje Slovencev v takratno SHS. V veži naj bi ga s kovinskim predmetom nekdo nekajkrat močno udaril po glavi, nato pa porinil po stopnišču. Njegov pogreb je bil veličasten in prvi, ki ga je plačala Narodna vlada za Slovenijo. Organizirali so ga dva dneva po njegovi smrti – 13. decembra 1918. Množice so preplavile mesto. Zbrali so se vsi, ki so kaj šteli v slovenski umetnosti in kulturi, učenci in učitelji z vseh šol, predstavniki društev, Ljubljančani, Slovenci in drugi. Nad povorko je krožilo letalo, ki je za sabo vleklo slovensko trobojnico in celo odvrglo venec. Slovo od Ivana Cankarja, pospremljeno z državniškimi častmi, je bilo tudi ena prvih nacionalnih manifestacij Slovencev v novi državi. S svojo umetnostjo in mislijo se je za vedno vpisal v kulturo in zavest Slovencev.

KNJIGE

V poklon stoti obletnici smrti Ivana Cankarja bo v založbi Mladinska knjiga in Cankarjevi založbi izšlo pet književnih del: Šopek Cankarjevih pisem, Srce ne pozna malenkosti (izbor misli Ivana Cankarja), Kako sem postal socialist in drugi politični spisi, Cankarjev album in Cankarjeve ženske. O aktualnih izidih vas bomo obveščali na tej strani.
»Tako lepega slavospeva Rožniku, kakor ga je Cankar zapel v teh pismih gospe Nini Bergmanovi, ni zapel niti v svojih delih. Zato imajo ta pisma za Ljubljano in njen Rožnik še poseben pomen.« (Tine Debeljak)
Ivan Cankar
ŠOPEK CANKARJEVIH PISEM
Spremna beseda Tine Debeljak, Mihael Glavan


Ivan Cankar je šele na ljubljanskem Rožniku, kjer se je udomačil med letoma 1910 in 1918, prepoznaval svoj dom. Najgloblje se je povezal s Franzotovima sestrama Nino in Marijo, svojima rožniškima gospodinjama. Predvsem Nini je leta 1911 poslal vrsto pisem in kartic iz Slovenskih goric, kjer je bival pri prijatelju Lojzu Kraigherju. Te in še nekaj pesemskih in risarskih dragotin je v vojnem letu 1943 zbral, uredil in komentiral Tine Debeljak. Po več kot sedmih desetletjih oživljamo njegova pisma na Rožnik, obogatena z novimi podatki, komentarji in slikovnim gradivom, ki jih je zbral Mihael Glavan.


NAROČITE TUKAJ

»Kdor vzame v roko to knjigo, naj premisli, da je porojena iz svetih ur, polnih tihe, nekaljene sreče. Iz trenotkov, ko se osvobodi človek vseh nadlog življenja, vse laží in vsega zlà in je v srcu sama resnica in dobrota ...« (Gospa Judit)
Marjeta Zorec
SRCE NE POZNA MALENKOSTI
Izbor misli Ivana Cankarja


Stoto obletnico smrti Ivana Cankarja smo zaznamovali tudi s knjigo z mislimi/citati iz Cankarjevih leposlovnih del (okrog 100 citatov), tako iz dramatike in proze kot iz pisem in drugih spisov. Knjiga je lično opremljena in oblikovana ter kot taka prekrasno darilo za vse bralce, saj je Ivan Cankar tisti slovenski pisatelj, ki je razumel Slovence kot nihče drug. Prav zaradi tega so njegove drame stalni repertoar slovenskih gledališč. Njegove misli so razdeljene na več sklopov, ki se poleg karakterja Slovencev dotikajo še šolskega sistema in mladosti, vloge umetnika in umetnosti v družbi, ljubezni in domovine.


NAROČITE TUKAJ

»Ali nisem pel o žalosti, ker je bilo v mojem srcu hrepenenje po veselju? Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled − vi pa ste me razglasili za pesimista! (Bela krizantema)«
Ivan Cankar
KAKO SEM POSTAL SOCIALIST IN DRUGI POLITIČNI SPISI
Izbor in spremna beseda Primož Vitez


Politični spisi Ivana Cankarja niso samo tisti teksti, s katerimi se je pisatelj leta 1907 dejavno vpletel v politični boj za prostor slovenskega dela avstro-ogrske monarhije v dunajskem parlamentu. Njegova socialistična ideja je prepojila njegovo literarno ustvarjanje v celoti, začenši z nekaterimi najslavnejšimi besedili, po katerih Cankarja prepoznavamo kot velikega pisatelja z izdelanim, visoko estetiziranim slogom. Cankarjev socializem torej ni družbena ideologija, temveč je nacionalna in univerzalna, transnacionalna pot, na kateri misleči posameznik lahko uresniči svojo izjemnost, edinstvenost in samobitnost.


NAROČITE TUKAJ

IZIDE PREDVIDOMA NOVEMBRA
»Če si umetnik, imaš oči, da vidiš senco in luč!« (Bela krizantema)
Mateja Pezdirc Bartol, dr. Alojzija Zupan Sosič, dr. Irena Novak Popov, dr. Jožica Čeh Steger
CANKARJEV ALBUM


Ivan Cankar (1876–1918) je poleg Franceta Prešerna gotovo »največji« slovenski književnik, čigar dela se redno ponatiskujejo in uprizarjajo. Leto 2018 bo zaznamoval izid njemu posvečenega albuma, v katerem mlajši literarni zgodovinarji in raziskovalci na poljuden način znova raziskujejo njegov opus, ga premišljajo v luči novejših spoznanj literarne teorije in zgodovine ter dokazujejo aktualnost njegovih del tako znotraj evropskega konteksta moderne kot za sodobnega bralca. Knjiga bo opremljena z bogatim slikovnim gradivom v sodelovanju z Marijanom Rupertom, vodjo Rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov pri NUK.